REVIEWS

ROBERT HUTINSKI - TOTALITETA SEKVENČNOSTI

V času hiperprodukcije podob, ki se po večini umeščajo v nedrje medijskega kiča, ujetega v mrežo dobičkaželjnih spon, vse težje zasledimo razčlenjeno delo, ki bi v mejah posamičnih kadrov in v njih spontani kombinaciji združevalo pretanjeno estetiko in poglobljeno analizo pomena-smisla – te vse prevečkrat spregledane, a v resnici osrednje prvine fotografskega medija. Serija Sekvence, avtorja Roberta Hutinskega, ki je slovensko krajino izrazne fotografije dodobra razburkal že s svojimi predhodnimi stvaritvami, pa z razčlembo temeljnih fotografskih prvin, predvsem osrednje označevalne podlage, stkane iz osnovnih likovnih elementov, intervenira ravno v polje fotografske slovnice. In to seveda na prepoznaven, radikalen in pomenljiv način, ki gledalca sili, da (re)animira mišljenje in postane sumničav do podedovanih pomenskih konstelacij, predvsem kategorialno ideoloških oprimkov, se pravi tistih vodil, ki (zanj) kreirajo oziroma interpretirajo obsvetje. Vsaka gesta, ki v polje navideznega udobja in tiranskega vsiljevanja apatije, proizvedene predvsem prek ojačevalcev okusa, vnaša nemir, danes šteje za gesto novega humanizma, izhoda iz intelektualno impotentne postmodernistične blodnje o vse-enakosti in koncu zgodovine, ki je bila človeškost bivanja zmožna razumeti le skozi prizmo podtaknjenih utilitarno opredeljenih vrednostnih prizem.

Robert Hutinski nam skozi celotno serijo sekvenc ponuja vivisekcijo telesa, le da tokrat ne gre za vivisekcijo v klasično renesančnem smislu, temveč za vivisekcijo v novo-humanistični maniri. Telo v seriji namreč ne nastopa v svoji neposredni biološki funkciji, temveč je pretanjeno razgrajeno v svoji označevalni potenci, ki izdaja serijo ideoloških pod-konotacij, ki prav tako kot fotografije same, Realno sintetizirajo v arbitrarne pomenonosnosti z družbenimi, celo političnimi razsežnostmi. Prav razgaljenje problematične arbitrarnosti kategorialnih primežev telesa priča o avtorjevi poglobljeni, četudi nezavedni oziroma ne povsem artikulirani tematizaciji osrednjega tkiva naše diskurzivne realnosti – označevalca, torej tiste temeljne funkcije, ki v dvojici binarnih matričnih nasprotij sintetizira brezobličnost v razumljivo in povsem neupravičeno gotovo danost. Simbol arbitrarnosti v njeni realni funkciji podtikanja konotativnosti videnega oziroma vizualnega se v predočeni seriji razgalja v funkcionalni podobi

jasnih črt oziroma ločnic, ki, glede na točko gledišča, slehernemu elementu fotografij, četudi v reprizi, podtikajo vsakokrat nov, a vselej trden oziroma zapečaten čas-pomen-smisel. Konstelacija vsake sekvence vselej izpodriva drug pogled, s čimer izdaja težnjo po totalitarnem prvenstvu arbitrarnosti v kateri se nahaja pogled, pomenljivo tudi slepa vera pred našimi očmi razkrajajočega se postmodernizma.

Umetniška dela po navadi ostajajo na pol poti, kar pomeni, da so sposobna le detekcije simptoma, še zdaleč pa ne uspejo seči onkraj tega. Tudi v tem smislu je serija Sekvence presežna, saj v velikem finalu prinašajo uvid v konec postmodernistične trdnosti oklepajev, predvsem tistih, ki objemajo telesa. Serija Sekvence s seboj nosi pomenljivo uprizoritev sodobnega križanja, torej križanja v redu simbolnega. Če je obdobje do postmodernizma temeljilo na krščanstvu križanega Boga-človeka, potem bo obdobje, ki ga napoveduje delo Roberta Hutinskega, temeljilo na ikoni križanega telesa v redu simbolnega. Križanje telesa v redu simbolnega, ki se, če naj želi biti razsežno, mora zgoditi v mediju fotografije, s seboj prinaša reprizo temeljnega filozofskega izkustva, spočetega v majevtični gesti preizpraševanja pojavnosti, ponovljenega v razsvetljenski sumničavosti do podedovanih gotovosti in zaokroženega v Derridajevem evangeliju dekonstruktivnega oranja po pokrajini pojavnosti. V vseobči ekspanziji fotografske sleposti, ki v kokodajoči maniri stavi na gotovost lastne slovnice in varnost obrtniških pravil, je srečanje s fotografom-mislecem, svobodnim nomadom in preizkuševalcem pomena-smisla, redko in nadvse ekstatično izkustvo. Robert Hutinski sodi v peščico redkih fotografov-mislecev, ki v preseganju lastne nečimrnosti in v sramežljivem umikanju izza lastnih podob, odpirajo duri, skozi katere večnost pronica v gibajoče se podobe našega časa imenovane sekvence.

Peter Kuralt