REVIEWS

ROBERT HUTINSKI - 20. STOLETJE

Za razumevanje celotnega opusa Roberta Hutinskega  je nujno orisati zgodovinsko, kulturnozgodovinsko in družbenozgodovinsko dinamiko, klimo mesta v katerem živi in ustvarja. Zgodovinska dinamika mesta Celja je tolikšna, da bi lahko celo dejali, da  mesto proizvede več zgodovine kot jo lahko konzumira. To velja zlasti za novejšo zgodovino, od konca 19. stoletja vse do danes.

Turbolenco dogajanja lahko opišemo skozi prizmo nekega, ne tako umišljenega prebivalca mesta, ki je dopolnil 100 let in ves čas živel v svoji rojstni hiši. Rodil se je v Avstroogrski monarhiji, 100. rojstni dan pa dočakal v Evropski uniji. Vmes je bil priča kapitulaciji in propadu Avstroogrske monarhije po 1. svetovni vojni, porastu slovanofilstva in rojstvu nove tvorbe - Kraljevine SHS, kolapsu le-te in posledično vzponu in padcu nacizma, doživel je množične izgone zavednih Slovencev, kolaboracijo in streljanje talcev, bombardiranje zavezniškega letalstva ob koncu vojne, po 2. svetovni vojni je bil priča povojnim pobojem, sledil je vzponu in padcu komunizma z masovno industrializacijo in načrtnim priseljevanjem ruralnega prebivalstva v mesto ter posledično zavestno degradacijo meščanstva, dočakal je osamosvojitveno vojno za samostojno in neodvisno državo, ki se je po začetnih gospodarskih krčih na začetku 21. stoletja priključila NATU in EU. Vmes je zamenjal 6 državnih tvorb, 6 denarnih valut, šestkrat pa so preimenovali tudi ulico, v kateri je ves čas živel.

Ta dinamika nenehnih sprememb se nadaljuje tudi danes, sicer v drugačni obliki, pa vendar ima svoje korenine v preteklem stoletju. Danes je Celje manjše zaspano srednjeevropsko mesto, ki ga pesti več tegob: brezposelnost, mogotci, ki so ujeli val divje privatizacije,  propadanje starega mestnega jedra, ekološki problemi in mestna oblast brez vizije, ki je sama sebi namen. Mesto z bližnjo okolico ima evidentiranih preko 30 množičnih povojnih grobišč, ima največ trgovskih površin na prebivalca v državi, ponovno pa se porajajo zametki nacionalističnih gibanj. Mestna oblast, ki časti ruralnost in povprečnost, ni naklonjena urbanim pojavom in sodobnim umetniškim praksam. Vsakodnevni pogovori prebivalcev mesta nemalokrat nanesejo na zgodovino, zaradi različnih izkušenj, pogledov na svet pa je posledično različno tudi tolmačenje zgodovine.  

 
Hutinski je na lastni koži izkusil s kakšno lahkoto vsakokratna oblast reciklira zgodovino in si jo postavlja v službo svoje ideologije. Ta nekritična, enostranska »mainstream« manipulacija z uporabo zgolj odgovarjajočih drobcev preteklosti žal vedno bolj predstavlja »resen« argument sodobne politične arene. Nenehen dvom in spraševanje o etičnosti  takega početja je Hutinskemu služilo za osnovno motivacijsko vprašanje kako se osvoboditi, iztrgati iz indoktriniranega pogleda na preteklost, odmisliti pristranske zgodovinske učbenike in tako osvobojen strnjeno podati in izraziti svoje misli s fotografskim aparatom.  Tako je nastal koncept serije 20. STOLETJE, ki je delo v nastajanju (work in progress). S tem projektom pa avtor v prvi vrsti razčiščuje svoj osebni pogled na 20. stoletje. Kot izhodišče je uporabil fotografsko gradivo iz fototeke Osrednje knjižnice Celje, gradivo  foto arhiva Muzeja novejše zgodovine Celje ter fotografije iz nekaterih zasebnih zbirk. Serija je koncipirana tako, da posamezne fotografije predstavljajo ekvivalent pomembnejšim dogodkom zgodovine Celja v 20. stoletju. Fotografije so konstruirane kot točke, ki povezane tvorijo zvezno linijo in odražajo duh prikazanega časa na fotografiji.  

Pod drobnogled je vzel življenja naključnih ljudi, vseh starosti in družbenih slojev, jih iztrgal pozabi zgodovine in z njimi tvoril zgodbo, kar zgodovina nenazadnje po definicij tudi je. S preslikavo in uporabo negativov delujejo osebe na fotografijah kot duhovi, kot v objektiv ujeta esenca, ideja človeka, človeka, ki je ujet v svoji dvojnosti: že davno ga ni več, a kljub temu še vedno nemo pripoveduje svojo zgodbo.

Kot avtor izza fotografije se ne distancira od zgodovinskih dejstev, jih ne poetizira in ne išče politično korektnih izhodov v sili, temveč neposredno podaja svojo sodbo, ki je praviloma politično nekorektna, pa vendar temelječa na zglednem, eruditskem poznavanju zgodovinskih dejstev, osvetljenih z več strani. Prav slednje pa je v poplavi povprečne hipnosti in ustaljenih obrazcev za uspeh, tisto kar pri ustvarjalcu navdušuje. Četudi se opazovalec ne strinja z avtorjevim pogledom, ga dela ne puščajo mlačnega. Poleg tega nagovarja  opazovalca z osebnim pristopom in ga z zgodovinjenjem »osvobodi« v aktivnega, razmišljajočega gledalca.   

S tem svojim procesom dosega Hutinski razčlenjevanje zgodovine in jo osiromašeno vsega balasta predstavi kot »Theatrum Mundi« - moralistično opozorilo, da minevanje ne prizanaša. Upodobljenci navdušujejo z dvojnostjo; iz njih veje ponos in dobršna mera herojskosti, pa vendar sta zaradi plastenja prisotna strah in patologija usodnosti dogodkov 20. stoletja.

Kljub statičnosti fotografskega medija pa fotografije Hutinskega učinkujejo izredno prožno in gibljivo. Z intervencijami postanejo prepojene z narativnostjo, ustvarjeno je plastenje, ki sproža diskurz vsakokratnega v objektiv ujetega časovnega intervala. Upodobljeno/upodobljenci ne pomirjajo z lažno utvaro svetobolja temveč potencirajo diaboličnost in strahove, ki so se naselili v fotografije.  Ta mračnost, težkost motivike bi lahko označili kot stalnico, ki veje iz vseh fotografij Hutinskega, zato bi jo lahko obravnavali tudi kot neke vrste prikrit avtorski podpis.

Pomenljiv podatek je ta, da za ustvarjalca čas ni linearno koncipiram, temveč ga dojema kot ciklično ponavljajočega se. Tako preko zgodovinskega intuitivno nakazuje črne slutnje bližajoče se kataklizme. S premišljeno, subtilno intervencijo v artefakte, ti ne zavajajo, temveč razčlenjujejo preteklost in tako dekonstruirani sestavljajo prihodnjo zgodovino, ki se bo šele utelesila. Tako njegova dela dobijo pridih sodobnosti, postanejo celo pesimistično vizionarska.

Sporočilnost serije ni omejena zgolj na nek natančno določen mikroregionalni prostor temveč zaradi svoje tematike presega ozke okvirje, saj se dotika problematike interpretacije zgodovine celotnega človeštva.

Na aktualni duh časa, na dekadentno apatičnost, alienacijo posameznika in celotne sodobne družbe lahko navežemo fotografije iz serije The Book of Death – Metamorphosis. Zaradi motivike bi jih lahko brez nadaljnjega vključili v ta razširjen, pričujoči izbor. Vzporedno z zgodovinskimi spremembami, se spreminja tudi človek, ki ni več različen, temveč drugačen – spremenilo se je njegovo bistvo. Postal je lupina, ki krhko bleda izstopa iz nedefinirane črne gmote ozadja in nemočno bolšči svoji usodi naproti.

Če se na koncu spet vrnemo k stoletni osebi. Ta je večino časa, če je seveda bila modra, ves čas molčala in vso dinamiko dogajanja stoično prenašala, kot fotografski aparat beležila ključne podobe – zato namesto njega govori ciklično ponavljajoča se zgodovina – fotografije Roberta Hutinskega.

Matija Plevnik