REVIEWS

Robert Hutinski - Zapuščina


Nova serija fotografij izvrstnega fotografa Roberta Hutinskega ima naslov Zapuščina. Sega v obdobje renesanse in se naslavlja na klasične ideje o smrtnih grehih ljudi.

Na prvi pogled se z lahkoto strinjamo, da upodablja sedem smrtnih grehov, vendar to nikakor ni vse, kar lahko rečemo o njej. O smrtnih grehih je bilo doslej veliko povedanega, še vedno pa je mogoče veliko povedati o tem, kar je samo jedro Zapuščine, ki se torej posveča tistim grehom, ki niso po naključju dobili svojega statusa. V ozadju so procesi, ki jih ni mogoče zlahka prepoznati, zato potrebujemo znanost in umetnost.

Serijo fotografij si prav zato ogledamo z velikim zanimanjem, saj se loteva zahtevnih idej. In ko zaključim z ogledovanjem, si moram priznati: ne moremo in ne smemo prezreti, da je estetika fotografij, ki tvorijo serijo, politična. Temeljna ideja je namreč klasična: enakost oziroma egalitarnost in ustvarjalnost človeških bitij. Morda ni videti na prvi pogled, kaj se dogaja, toda saj vemo, kako sporen zna biti prvi pogled.

Politična estetika torej. V tem je tudi prepričljivost fotografij: fotograf skuša ustvariti mentalni prostor, v katerem zaznava gledalec novo distribucijo tega, kar imenuje Jacques Rancière distribucija senzibilnega. Drugačno zaznavanje zato ni le trivialno, saj človek vselej nekoliko drugače zaznava svet, temveč je korenito.

Videti je namreč, da se fotograf hoče upirati vsakemu poskusu razvrščanja ali klasificiranja svojih fotografij, čeprav se naslavlja na klasičnega slikarja. Ne želi pripadati in hoče biti svoj, zato ni naključje, da se navezuje na slikarja Hieronymusa Boscha. Ne posnema ga, saj ga kot fotograf niti ne more posnemati. Ukvarja se kajpak z idejo, kar je storil tudi renesančni slikar.

Prav zato moram poudariti, da je osrednja ideja serije vnovič – ženska.

Obstaja trikotnik: ženska – smrtni grehi – renesansa. Kdo so v tej perspektivi moški?

Porajajo se še nova vprašanja. Kaj lahko stori ženska v svetu, v katerem so ljudje vedno znova žrtve zapeljevanja v grehe? To je vprašanje, ki si ga je na svoj način zastavljal tudi Jezus Kristus. In ponudil odgovor: greh ni nujen. Človek se lahko upira skušnjavam in ni nujno, da greši.

Robert Hutinski razmišlja o dediščini, zapuščini, obenem pa razmišlja o renesansi in ženski, o novem rojstvu torej, o rojevanju novega, o rojevanju tega, ki je brez greha in ni zmožen za greh. Njegovo sporočilo je jasno: ko se zadeve lotimo resno, smo že onkraj klišejev in nismo več ujeti v votlini. Natanko tako je razmišljal tudi Platon. Prav zato je renesansa vedno znova mogoča. Ni ostala zadaj in ni stara pet stoletij. Robert Hutinski je renesančni umetnik.


Dušan Rutar