REVIEWS

ROBERT HUTINSKI – NASILJE RESNICE

Robert Hutinski je zelo nenavaden fotograf. In ko pravim, da je nenavaden, mislim, da je neobičajen, redek, prefinjen, izjemen, nekonvencionalen, odročen, čuden, svojevrsten, singularen, tuj, neznačilen, nevsakdanji, edinstven.
Poleg tega je tudi zelo močan in zdi se, da s svojimi fotografijami nikoli ne želi ničesar pokazati.Še več: sploh nam ničesar ne kaže. Ali natančneje rečeno: kaže posebne sekvence, razlike. To je prav gotovo njegova najmočnejša umetniška gesta.
Da bi bili na ravni njegovih umetniških dosežkov, moramo tudi sami ustvarjati razlike.

RAZLIKA ŠT. 1

Fotografije Roberta Hutinskega ne označujejo ničesar. Zakaj je to spoznanje tako pomembno, saj smo navajeni misliti, da fotografije vselej nekaj kažejo ali označujejo, pripovedujejo zgodbe ali celo uporabljajo simbole oziroma znake, da bi postale kompleksne podobe, slike ali objekti?
Avtorjeve fotografije so zelo pomembne, saj v resnici sploh ni pomembno, kaj umetniško delo pomeni; pomembno je le to, kar je mogoče proizvesti iz njega, kaj sledi, ko je že narejeno, kakšna multipliciteta je, kako ‘surovo, neobdelano’ delo ponuja gledalcem. Po drugi strani pa je pomembno tudi to, kar je sposoben narediti gledalec kot misleče bitje, ko se postavi pred podobo. Pomembno je zato, ker ni vrhovni gospodar umetnosti, artistične produkcije ali umetniških del. Prav nasprotno drži, če lahko rečemo nakratko: le bog je resnični gospodar vsega tega. Vsako človeško bitje je zgolj misleči subjekt, zmožen osvobajati samega sebe iz vsakdanjih zaporov. Robert Hutinski nas skuša s svojimi fotografijami osvobajati iz takih zaporov, ki se jih v glavnem niti ne zavedamo.
Umetnost je torej osvobajanje iz (simbolnih, duhovnih) zaporov. Pomeni osvobajanje, ki pa ne zadeva le umetnika ali gledalca, temveč predvsem samo življenje. To je zelo pomembno: fotograf nam ne bi smel kazati sveta, kakršen je v resnici. Njegova dolžnost je dekonstrukcija domnevnega sveta in njegove resnice. Drugače rečeno: Robert Hutinski ve, da ljudje vselej živimo v svetu, ki je nekaj drugega, in ne svet v čisti neposrednosti. Prav zaradi tega obstajata vsaj dva svetova, in ne zgolj eden, kot navadno verjamemo. Natanko zato je v umetniški produkciji vselej nekaj tujega in neznanega. Umetnik se namreč trudi osvoboditi, da bi postal resnični subjekt čiste življenjske energije in čiste misli. Robert Hutinski je tak fotograf, saj se zaveda statusa resnice znotraj vsake realnosti.
Zelo dobro ve, kaj pomeni nasilje resnice, zaveda se, da je tako nasilje potrebno, če resnično želimo razumeti svet, v katerem živimo, ve pa tudi, da sam ni umentik, ki bi mislil svet (enako mu je jasno, da njegova umetniška dela niso prave reprezentacije objektivnega sveta), saj sama misel misli sebe – skozi umetnika.

RAZLIKA ŠT. 2

Francoski filozof Gilles Deleuze je nekoč dejal, da mora filozof živeti, da bi mislil in filozofiral. Življenje je zato nujni pogoj vsakega aktualnega življenja, vsake misli in vsake umetnosti ali filozofije. Ne obstaja filozofija brez življenja. To je aksiom.
Je pa tudi naloga, zahteva, tako rekoč.To je naša dolžnost, filozofova dolžnost, obenem pa je tudi umetnikova. Kakšna je ta dolžnost? To je dolžnost, da človek živi – v resnici, resnico življenja.
Toda živeti ne pomeni preprosto biti živ. Seveda smo vsi živi, toda to še ne pomeni, da zares živimo in da vemo, kakšna je resnica naših življenj. Obstaja globok prepad med čistim življenjem in našimi bolj ali manj brez življenjskimi eksistencami, ki so vse po vrsti zgolj zapori ali pasti. Živimo v njih, to pa imenujemo življenje.
Navadno se ne sprašujemo o sebi in o zaznavanju življenja, saj spontano verjamemo, da je življenje čisto preprosto življenje. Robert pogumno raziskuje ta prepad, saj se zaveda, da so naša prepričanja večinoma napačna.
Da bi zares izpolnili življenjska pričakovanja, potrebujemo v vsakdanjem življenju nasilje resnice.
Robert je zmožen, prav kot umetnik, kreirati nove prostore življenja, ki so taka, to je precej paradoksno, da se v njih ravno ni mogoče naseliti. Prostori so tuji, zelo tuji za naše vsakdanje oči, zato se bojimo v njih naseliti. Vsak nov prostor, vsaka nova realnost predstavlja nove forme življenja, nove oblike, linije, povezave in odnose, nove moči in sile. To vemo – in se bojimo, saj jih ne prepoznamo.

RAZLIKA ŠT. 3

Prav tako moramo vnovič premisliti Deleuzov concept avtorjeve napredujoče paralize, kajti Robert je zelo nenavaden avtor. Cilj njegove paralize je, seveda, popolna paraliza, ki odpira, kar je vselej že odprto – samo življenje kot odpiranje (življenja) in kot odprtost (življenja). Odprtost življenja je obenem odprtost čiste misli. Umetnost v najbolj čisti obliki ne proizvaja ničesar drugega kot čisto misel ali – filozofijo. Torej nikakor ne drži, da umetnost na neki način sega onkraj besed in misli. Prav nasprotno je res, kajti čista misel je onkraj vsega, celo onkraj umetnosti in znanosti, onkraj vsakdanjega življenja, izkušenj in vsega drugega. Čista misel je sam bog. Ta kreira samega sebe, izraža se kot mišljenje in skozenj. Mišljenje je zato – za človeška bitja – zadnji kreativni proces, saj ne obstaja kreativnost onkraj njega.
Robert Hutinski dekonstruira napredujočo paralizo. Pri tem je zelo učinkovit – njegove fotografije odlično ponazarjajo zapisano.

RAZLIKA ŠT. 4

Še ena ideja, vezana na Robertove fotografije, je vredna natančnega razmisleka. Podoba je namreč gibanje, kot pravi Deleuze, kar pomeni, da je precej drugačna od reprezentacij tako imenovane empirične realnosti. Taka realnost pravzaprav sploh nikoli ni obstajala, saj ne obstaja realnost brez gibanja. Fotografije so navadno rezultati fotografovih poskusov, da bi zajel realnost na svoj način, vendar je vsak tak poskus napačen pristop k realnosti oziroma njegova radikalna napaka. Vsak fotograf bi moral namesto takega pristopa k realnosti razviti drugačnega: moral bi kreirati realnost, saj je taka njegova dolžnost.
Robert dobro pozna svojo dolžnost, zato tudi zavrača opisano fotografsko navado.Jasno mu je, da je realnost gibanje in kreativnost obenem. Prav zaradi tega ni kreativen fotograf, saj je že sama realnost kreativna in je kreativnost. Fotograf bi moral zajeti samo kreativnost, namesto da se trudi zajeti ‘objektivno’ realnost. To je glavni razlog, zakaj je Robert na meji, na robu, kjer je vse pripravljeno, da postane – filmski snemalec.

RAZLIKA ŠT. 5

Fotografiranje zaradi povedanega gotovo ni proces, s katerim bi fotograf reprezentiral realnost ali kak njen del – fotografija namreč predstavlja ali reprezentira realnost skozi realnost. To preprosto pomeni, da je fotografija že sama realnost – torej sploh ne predstavlja ničesar. In kot realnost je mnogovrstnost.
Drugače rečeno: fotograf ni kreativno človeško bitje, ki zajema – na svoj način, seveda – statično, objektivno realnost za gledalce. Daleč od tega. Fotograf ne ustvarja lepih podob realnosti, ampak ustvarja samo realnost, kajti ta je vselej že podoba. Realnost je narejena iz svetlobe, kot pravi Deleuze, in mi vsi smo prav tako podobe.
Ljudje ne fotografiramo sveta, ne delamo podob ali slik, saj smo podobe, kar je čisto nekaj drugega. Lepota te ideje pa je, da so podobe tudi ideje. Fotografovo oko zato ni usmerjeno k objektom, kot naivno verjamejo skoraj vsi fotografi. Deleuze: fotografije so že posnete. Fotograf zato zgolj sodeluje pri ustvarjanju fotografij teh posnetih fotografij ali idej. Fotografi nas zato s svojimi fotografijami prestavljajo neposredno v realnost, ki pri tem nastaja.
Ko si ogledujemo fotografije, ki tvorijo sosledje z naslovom Nasilje resnice, se prestavljamo neposredno v belino same svetlobe, kar je seveda povsem očitno. Če tega ne naredimo, ostajamo zunaj, nevedni. Ko se znajdemo znotraj, se najprej srečamo z golim mladim dekletom brez obraza, ki se očitno nečesa boji – lahko bi se balo nas. Vselej je tam, v kotu te nenavadne sobe z velikimi, večinoma belimi, zaslepljujočimi slikami na steni. Vse to nas mora osupniti. Poleg tega se nam zastavlja nekaj nujnih vprašanj, ki si jih v tem trenutku moramo zastaviti: Kaj dekle dela tam, kako se je sploh znašlo v sobi?
Vprašanja pa se nanašajo tudi na nas. Prepletena so s kreativno gesto samega fotografa.
Ali natančneje rečeno: njegova gesta nas prestavlja v realnost na način, ki je za nas povsem nov. Robert nam zato ničesar ne kaže: ustvarja nekaj novega in nam to ponuja. Zares pomembno pa je natanko tole: nova realnost ni nova le za nas, ampak je nova tudi zanj.

RAZLIKA ŠT. 6

Postalo je jasno, da je za orisane podobe potrebna posebna gesta, in fotograf mora postati njen subjekt, če želi kreirati karkoli novega. Kaj natanko je ta gesta?
To je gesta, ki je že sama po sebi kreativna; pomeni kreiranje diference. Fotograf zato ne kreira novih podob – kreira razlike; Robert dela ravno to, kot sem že rekel. Zaradi takih razlik fotografija ni podobna realnosti ali ‘realnim predmetom’. Če je sploh čemu podobna, je podobna sami moči življenja.
Ne obstaja odnos med fotografom in objekti, ki jih želi fotografirati. Obstaja zgolj neskončni proces subjektivacije, kajti fotograf je subjekt v natanko Kantovem pomenu besede, kar pomeni, da je transcendentalni subjekt misli. Biti subjekt zato pomeni biti medij, skozi katerega misli mislijo sebe, ne sveta, kajti ta dobesedno je to razmišljanje. Še enkrat: ni zgolj učinek razmišljanja, ampak je razmišljanje. Subjekt tako ni središče, od koder izvira razmišljanje, ali kraj, od koder je mogoče objektivno opazovati svet, ni samozadostna substanca ali bitje, zmožno za razmišljanje o svetu okoli sebe in njegovi resnici, ampak je, prav nasprotno, nujna in celo neizogibna formalna gesta mišljenja oziroma samega sveta.
Nasilje resnice je ravno o zapisanem.
Subjekt je vselej znotraj časa in prostora, kot je dejal Kant pred dvema stoletjema, vendar je čas obenem transcendentalen. Vselej sega onkraj realnosti, ki je možna – strogovzeto – prav zaradi take prazne geste, ki pomeni zmožnost človeških bitij za subjektiviranje in kreativnost. Transcendentalni subjekt misli svet v njem samem, kajti svet vselej že misli samega sebe – in subjekt je najbolj pomembni del tega neskončnega toka.
Njegova naloga zato ni pojasnjevanje ali razlaganje česa, ampak je ekspliciranje. Če želi kaj razumeti, mora to izraziti, izražanje pa je aktualiziranje; aktualiziranje ni nič drugega kot proizvodnja resnice. Fotografije zato ne označujejo realnih objektov, ampak jih izražajo kot multiplicitete. To pomeni, da so tudi same multiplicitete ali mnogovrstnosti.
Drugače rečeno: fotografije niso reprezentacije realnosti in ne označujejo ničesar. Nimajo nobenega pomena, zato ni prikladno reči ta fotografija pomeni to ali ono.
Kaj je torej ključna ideja fotografij Roberta Hutinskega? Ključna ideja je natanko tale: vsaka realnost je del boga in bog je vsaka možna realnost, zato je naše poslanstvo na tem svetu premagovanje groze in nasilja resnice, ki je vsakič nekaj korenito novega. Dobra fotografija je tako izraz boga, ne pa fotografovih sposobnosti izražanja njegovih skritih ali celo podzavestnih idej, občutkov ali čustev. Fotografije, ki so rezultat takega izražanja, ne trajajo, ampak so trajanje. Razvezujejo se in se spreminjajo v čas. Po eni strani Robert Hutinski raziskuje s svojimi fotografijami take ideje, po drugi strani pa piše nova poglavja o logiki samega fotografiranja.

Dušan Rutar