REVIEWS

ROBERT HUTINSKI - ZRCALO

Serija sedemnajstih fotografij s skupnim naslovom Zrcalo je vsekakor o ženski, kar ni naključje. Pojavlja se na večini fotografij, ne pa na vseh. Na nekaterih je v prostoru, v katerem so zrcala ali pa so okna, ki lahko delujejo kot zrcalo. V vsakem primeru so njene zrcalne podobe nenavadne, saj so take, da v realnem svetu niso mogoče.
Fotograf se ukvarja s podobo ženske, ukvarja se s pogledom ženske in s pogledom nanjo. Pomembno je tudi, da ženska na nobeni fotografiji ni gola ali slečena. Pravzaprav je treba poudariti, da je praviloma sama v prostoru, sama s svojo podobo. To je nenavadno. Kje so moški?
Navajeni smo, da moški gledajo ženske. Na Robertovih fotografijah je ženska vselej sama. Poraja se občutek osamljenosti in samotnosti. Zastavlja se vprašanje: Ali ženska potrebuje pogled drugega, moškega?
Obstaja en sam odgovor.
Serija fotografij zajema sedemnajst podob, na katerih ni niti enega moškega. Večkrat vidimo zrcalo, toda nikoli nimamo vtisa, da se ženska gleda v njem. Poraja se vprašanje, zakaj ima serija naslov Zrcalo, pa tudi vprašanje, zakaj se ženska nikoli ne gleda v njem. Navajeni smo namreč, da se v zrcala gledamo. Še več: navajeni smo v zrcalu videti nekaj, kar nam je všeč. Zrcala so zato tesno povezana z narcizmom ljudi.
A ne v seriji Roberta Hutinskega, ki je prav zato nenavadna in izjemna, redka.
Kaj torej avtor hoče? Ženska, ki jo upodablja, je vselej nepremična. Nepremično zre predse. Včasih gleda naravnost v nas, drugič zre skozi okno. Nikoli ne pogleda v zrcalo, ne pogleda v sebe, ne pogleda sebe. Kaj smemo sklepati?
Sklepati smemo, da nas fotografije Roberta Hutinskega napeljujejo k zastavljanju dobrih vprašanj, k razmišljanju o dobrih idejah. Na primer: v spektakelskih krajih sodobnega sveta obstajajo posebni prostori, v katere Robert povabi žensko in jih spremeni v prostore iz nekega drugega sveta, v katerem je veliko tišine, miru in lepote. Ženska je namreč lepa.
Torej ji ni treba gledati v zrcalo. A kje je moški?
Vprašanj je še veliko. Ali zrcalo sploh kaj zrcali? Serija fotografij z naslovom Zrcalo očitno sploh ni o zrcaljenju. Je o ženski, kot rečeno, je o prostorih, je o samoti in je o tišini. Vse to prav gotovo drži. Toda tam je tudi postelja in prostor ni prazen, ni sterilen. Fotografije so seveda klasične, črno-bele, toda niso puste, dolgočasne in nezanimive. So mehke, prijetne in prijazne. Ženska je lepa, toda moškega ni nikjer.
Govorim o naravi človekove eksistence, ne o lepoti, površinski predstavi sveta in ljudi v njem. Robert Hutinski namreč ni fotograf, ki bi zrcalil objektivno realnost. Daleč od tega. Avtorja zrcaljenje, ironično, sploh ne zanima. Ustvarja nove realnosti, ki jih naseljujejo ljudje, za katere bi lahko rekli, da hočejo drugačne medsebojne odnose, kot smo jih navajeni v svetu zrcal in zrcaljenje, to je v svetu imaginarijev in imaginarnih, iluzornih preslikav.
Zgodi se obrat: v svetu, na katerega smo navajeni, je preveč grdih stvari, preveč nasilja in preveč narcizma. Zrcalo mora zato ostati prazno, saj se ne želimo gledati v njem. Raje imamo druge ljudi, da se gledamo v njih. Tak je pomen zrcala v simbolnih svetovih, v katerih se giblje fotograf.
Moških v teh svetovih definitivno ni. Zakaj jih ni?

Dušan Rutar