REVIEWS

ROBERT HUTINSKI – OSNOVNI DELCI

 

Fotografije Roberta Hutinskega so tokrat precej drugačne, kot smo jih vajeni pri njem. Dejstvo že govori o njegovi preobrazbi, o spremembi načina fotografiranja, ki pa je več kot to. Gotovo gre tudi za premik v njem samem; spremenile se niso le fotografije, spremenil se je tudi fotograf. In ni nepomembno, za kakšen premik, za kakšne spremembe gre. Iz fotografij namreč z lahkoto sklepamo na samega fotografa, saj so fotografije vselej tudi o njem, pa čeprav ga ni na sliki.


Lahko bi tvegali in že takoj na začetku rekli, da je premik razumljiv, če natančno premislimo podobe ljudi, ki jih spremljamo šele v seriji Osnovni delci. Sam naslov serije je očitno vzet iz sveta kvantne fizike, zato bi celo pričakovali fotografije, kakršne nam sicer omogočajo fiziki. Dobimo nekaj povsem drugačnega, kar je še veliko bolje, saj naloga umetnika ni posnemati realnost. 


Na fotografijah vidimo predvsem ljudi. Vidimo posameznike in posameznice v naravnem okolju. Osnovna zamisel fotografa je zato nadvse preprosta in učinkovita: vselej so okoli nas ljudje in vselej je naravno okolje, toda najpomembnejši so ljudje. Resnično, za vsakega človeka so najpomembnejši drugi ljudje, ne narava.


Razmerja med posamezniki in naravnimi okolji so zato posebna. Fotograf se očitno zaveda, da ljudje ne sodimo v naravo, da je med naravo in ljudmi prepad, zaradi katerega ljudje že dolgo nismo več naravna bitja. Ne moremo namreč živeti v naravi in Narava ne obstaja. Tako je temeljno sporočilo Robertove serije.


Ljudje smo simbolna bitja in smo edina vrsta živali, ki lahko ustvarja nova okolja, v katerih želi živeti. Serija Osnovni delci je vrsta fotografij, ki pričuje za to spoznanje in razmišlja o njem. Fotografije Roberta Hutinskega so namreč vselej take, da nas nagovarjajo k razmišljanju, saj je fotograf, ki tudi misli, ne le pritiska na sprožilec. Njegovih fotografij zagotovo ne gledamo in se ne zadovoljimo z ugotavljanjem oziroma s spraševanjem, ali so lepe ali ne, ali so tehnično ustrezne ali niso. Taka spraševanja za Robertove fotografije niso pertinentna, to pa je tudi značilnost vsakega dobrega fotografa.


Za njegove fotografije je veliko pomembneje, da se zavedajo zamisli oziroma idej, zato jih gledamo tako, da razmišljamo o tej zavesti, o duhu, v katerem nastajajo, o umu, v katerem jih lahko beremo, v polju, ki ga spreminjajo in preoblikujejo.


Robertove fotografije torej beremo, ne le gledamo. Samo gledanje je tako ali tako premalo za razumevanje podob. Podob namreč ne bi bilo, če ljudje ne bi uporabljali jezika, če ne bi govorili, če ne bi konstruirali novih simbolnih svetov, v katerih lahko razmišljajo. Za vsako podobo, ki jo ustvari fotograf, je zato treba najprej imeti idejo. In brez dobrih idej ni dobrih fotografij, če lahko parafraziram to, kar je nekoč izjavil Kurosawa za film.


Iz fotografij je tako razvidno, da se fotograf poglablja v naravo človeškega in razmišlja o njej, kar pomeni, da ni res, da jo zgolj odkriva, kot da bi obstajala že pred njim. Narava, v kateri so ljudje, je zato metafora. Ne gre za upodabljanje narave, saj v radikalnem smislu ta sploh ni pomembna. Tam je kot metafora. Robertove fotografije uporabljajo metafore in jih upodabljajo, to pa je zelo težko narediti na prepričljiv način.


Robertove fotografije so prepričljive.


Premik v fotografovem razumevanju same fotografije je torej neposredno povezan s premikom v njegovem razumevanju ljudi in samega sebe. Premik je zares izvrsten in kompleksen. Napetost med človekom in naravo je tako upodobljena na poseben in zelo zanimiv način. Fotografije so namreč narejene kot lepljenke, kar je takoj očitno. Noben človek ni v naravnem okolju, temveč je zgolj nakazano, kot da bi bil v njem, saj tja očitno ne sodi.


Zmotno bi bilo zato  misliti, da fotograf upodablja ljudi v živobarvnih naravnih okoljih.
Ljudje v seriji Osnovni delci so dobesedno mehansko postavljeni v naravo okolje, ki bi bilo lahko katero koli. Vsakega človeka iz serije lahko zato postavite oziroma prestavite v katero koli naravno okolje iz iste ali iz katere koli druge serije. Vse to govori o univerzalnosti človeških bitij, da živijo v vsakem okolju, se mu prilagodijo in v njem tudi preživijo.


Bistveno za ljudi je torej očem nevidno. Njihova zmožnost za ustvarjanje različnih svetov, v katerih se lahko počutijo, kot bi bili doma, je univerzalna, kar pomeni, da je človek potencialno prebivalec katerega koli sveta. Je natanko to, kar vidimo v znamenitem filmu Odiseja 2001, ki ga je režiral sloviti Stanley Kubrick: a star child.


Robert je torej ustvaril serijo fotografij, ki problematizira lastni naslov: osnovni delci. Osnovni delec je šele nevidna zmožnost ljudi, da so kreativni. Zmožnost je kajpak nevidna, neotipljiva, pa vendar jo fotograf spretno prikaže tako, da namigne nanjo, kajti ljudje se ne morejo kar znajti v naravnih okoljih, kamor jih je postavil fotograf, če nimajo kreativne zmožnosti za ustvarjanje novega.


Kreativna zmožnost seveda pripada tudi samemu fotografu, zato je sam del iste serije. Je del tega, kar ustvarja, čeprav ga ni na nobeni fotografiji. Robert Hutinski je prebivalec same serije, same množice fotografij, ki se ne more skleniti, saj je neskončna.

 

Dušan Rutar