REVIEWS

Robert Hutinski - Neskončnost


Ko razmišljamo o fotografski seriji Roberta Hutinskega z naslovom Neskončnost, seveda ne moremo zaobiti filozofskih konceptov, s katerimi mislimo razmerja med končnimi človeškimi bitji in neskončnim. Fotograf namreč ni po naključ izbral takega naslova serije, kot ga je.

Ni filozof, toda kljub temu nas morajo zanimati razmerja med umetnostjo, kamor sodi fotografiranje, in filozofijo.

Pri tem ločimo dva načina interpretiranja ali razlaganja, saj fotografije niso namenjeno samo gledanju; mnogo bolj so namenjene razmišljanju.

Prvi način gledanja in interpretiranja imenuje Gilles Deleuze sistematično branje. Ko torej gledamo fotografije, jih beremo, zato tudi razmišljamo.

Sistematično branje fotografij iz serije Neskončnost nam najprej pove, da so na fotografijah izključno ženske. Ni ena sama, temveč so različne, kar pomeni, da jih je več. Sistematično branje je potrebno, da ugotovimo, katera je splošna ali generalna ideja tega, kar beremo.

Fotograf fotografira ideje, ne fotografira objektov. Tak je aksiom. Ko Robert fotografira ženske, ki so skoraj vedno gole ali pa so vsaj razgaljene, fotografira idejo. To niso akti, temveč so ideje.

Ideje so povezane z drugimi idejami; nobena ne more obstajati sama zase in nobena ne more imeti pomena, če stoji sama. Fotografira jih moški, kar ni nepomembno. Ni zelo pomembno, a pomembno vsekakor je.

Ženske torej. Zastopajo to, kar imenuje Jacques Lacan ne-vse. Natanko zaradi tega ima serija sploh lahko naslov Neskončnost. Če ne bi bilo tako, bi moral biti tudi naslov drugačen.

Moški in ženske so zavezani neskončnosti kot končna, umrljiva bitja. Branje ali interpretiranje ima zato vselej določen cilj, ki je: odnos, razmerje. To pomeni, da ne stojimo pred fotografijami in ugotavljamo, ali so nam všeč ali ne, temveč vstopamo v razmerja, odnose s fotografijami, s fotografijami in zlasti z idejami.

Kaj torej hoče fotograf od nas?

Nekaj zagotovo hoče, saj se ne more izogniti odnosom oziroma razmerjem. Hoče že z naslovom serije. Ta je pomemben, ker smo končna bitja. Tudi ženske so končna bitja. Nič drugačna niso od moških. Pa vendar so na fotografijah iz te serije samo ženske. Zakaj ni moških?

Drugi način branja in interpretiranja imenuje Deleuze afektivno branje. To je branje, ki sproži vsaj dva učinka.

Prvič. Spravi v tek sam objekt branja, ki je v našem primeru serija fotografij. Pravzaprav že sama serija pomeni gibanje; za Roberta je značilno, da ustvarja prav serije, kot jih ustvarjajo režiserji. Torej ustvarja gibanje. Fotografije zato niso statične. Ko gledamo serijo, spremljamo gibanje in smo del gibanja.

Drugič. Postajamo del gibanja. Afektivno branje spravi v tek tudi nas kot gledalce in interprete. Gibanje nas pretrese, v nas sproži emocije in občutke, zaradi katerih nam ni vseeno, kaj gledamo in kaj si ob tem mislimo, o čem razmišljamo.

Kakšne emocije torej sproži v nas gledanje in branje serije Neskončnost? V kakšne odnose vstopamo z ženskami, ki so prikazane? Kakšne ideje se porajajo? Simboli, s katerimi so povezane, na fotografijah pa so prikazani zelo sistematično in redoljubno, so lahko zgolj črni ali beli geometrijski liki, lahko pa so tudi načini, ki povezujejo ženske z Jezusom Kristusom in njegovim zastopanjem neskončnega boga na končnem planetu. Ni nujno, da je Robert razmišljal o takih povezavah, ko je ustvarjal serijo, toda afektivno branje nas lahko postavi tudi v tako razmerje z izdelki, ki se jih avtor niti ne zaveda in jih morda niti ne želi.

Ideja je vsekakor pomembna, kajti ločimo še dva načina branja in interpretiranja fotografij. Prvi je imaginarni, to pa pomeni, da je tudi zmeden in površinski. Ljudje večinoma razlagajo fotografije in druge umetniške izdelke na tej ravni, zato se zadovoljujejo z ugotovitvami, kaj jim je všeč in kaj jim ni všeč.

Drug način branja in interpretiranja je zmožen proizvesti adekvatno ali ustrezno znanje o objektu, ki ga interpretiramo.

Sedaj lahko položimo karte na mizo: Robert Hutinski s serijami fotografij, na katerih so ženske, izraža intelektualno ljubezen do boga, ki je neskončen. Njegovo umetniško izražanje je zato paradoksno: ljubezen do neskončnega je namreč brez objekta. Lahko čutimo bližino neskončnega, ne moremo pa se približati neskončnemu.

Lahko zgolj vztrajamo v odprtosti.

Ženske so zato vselej že tam, naslavljajo se na nas z nemimi vprašanji, na katera praviloma ne znamo odgovoriti, saj jih še misliti ne zmoremo; to še ne pomeni da jih zmorejo same. Med ta vprašanja sodijo tudi vprašanja o naših lastnih identitetah, ki vselej nastajajo v neskončnem polju in so končne.

V odnosu do neskončnega smo vselej nujno razočarani. Svet je vedno drugačen, kot verjamemo. Ženske, čeprav ne vse, so privilegirane, in to nezavedno vedo.

V tem je še en paradoks: ženske so vselej že tam, umetnost je vselej že tam, pa vendar v glavnem nimamo pojma, kako se obnašati do neskončnosti in večnosti.

Lahko pa rečemo tudi takole. Fotografije iz serije Neskončnost so fotografov izraz tega, kar presega mimesis, presega pa tudi to, kar sicer imenujemo imitiranje ali posnemanje.

Kaj torej vidimo na fotografijah? Vidimo natanko posnemanje ali imitiranje učinkov resnice. In v tem je Robert zares mojster. Njegov pristop k fotografiranju mirne duše uvrščamo v red tega, kar imenujemo Platonovo polemiziranje z mimesis.

Norma njegovih fotografij je primerljiva z normo vsake umetnosti, ki je izobraževanje. In ker je norma izobraževanja filozofija, njegova serija neposredno povezuje umetnost, filozofijo in edukacijo. Redkim fotografom uspe kaj takega.


Dušan Rutar