REVIEWS

Robert Hutinski: Družinski album

Author: Borut Batagelj


Če bi rekli preprosto, da Robert Hutinski živi in dela v Celju, bi komu to zvenelo kot oguljena fraza biografskega gesla. Toda, ko smo že pri izhodišču, bolj jasno skoraj ne gre. Kot večina projektov tudi serija Družinski album jemlje mesto in predvsem zgodbe tukajšnjih prebivalcev kot vir, ki se skozi fotografsko pripoved usmerja v sporočilnost, ki nagovarjajo jezik globalnega in univerzalnega.

Avtorjevo izhodišče opredeljevanja v seriji Družinski album je predvsem kultura spomina.

V zmedi med avtorjevim dojemanjem kolektivnega spomina okolja, ohranjenega v zbirkah javne Osrednje knjižnice Celje in v zbiru osebnih spominov posameznikov, ki so mu svoje fotografije odstopili, avtor ustvarja novo pripoved, nov družinski album. Družina so v tem novem primeru zgodbe in spomini ljudi, ki so se našli na enem mestu ob istem času. Preplet usod skozi dinamično sodobno zgodovino je namreč ustvaril mozaik novega zgodovinskega spomina, kjer avtor s posegom v diptihe nakazuje ujetost posameznika v boj med osebno in kolektivno identiteto. Podlaga za ustvarjanje identitet pa je predvsem spomin. Presežek v delu Hutinskega gre prepoznati v tem, da avtor predstavlja kreiranje identitet ne le skozi pričakovanja dominantne ideologije (npr. portreti uniformirancev) ali dominantne kulture okolja (npr. portretiranje ob življenjskih prelomnicah), ki servirata in z rituali izumljata kolektivni spomin, ampak, da ob bok temu enakovredno izpostavlja pozabo, načrtno izgubo spomina. Bodisi skupnost bodisi posamezniki radi pod preprogo pometamo tisto, kar nam je v danih okoliščinah neustrezno.  

Izhodišče nastajanja serije je torej tudi kultura pozabe, izbrisa.

Zato serija Družinski album pomeni predvsem soočanje s spominom in pozabo ter njunim reflektiranjem. Četudi so črno-beli diptihi v seriji materializirani v svoji podobi nekega trenutka, govorijo v bistvu zgodbo neke dobe. Zgodbo dobe, ki je bila zaznamovana s selektivnim spominom. Skrbno odbrani spomini in pozaba so pravzaprav črno-beli svet, ki nam ostaja v zavesti. Pravijo, da spomin bledi, morda pa bi bilo bolj ustrezno, da bi rekli, da spomin postaja črno-bel. Za nazaj se družba in posamezniki (načrtno) spominjamo le najbolj črnih in belih dogodkov.

Sleherna fotografija pravzaprav čaka, da se jo nekdo spomni, čaka, da jo nekdo, bodisi uvrsti, zveliča, bodisi izbriše iz svoje ideologije dojemanja spomina. Sleherni škljoc, ki je kdaj vodil v fotografijo tako lahko predstavlja nov vir, da na način – enega od njih je premišljeno izbral Hutinski – zabeleži javno nezavedno.